Pes izkopan iz groba
To je izjemno odkritje in še toliko bolj presenetljivo, ker so kosti tega psa počivale v grobu poleg človeških. Trenutno ne vemo, kje je bil v tej vasi rezerviran prostor za pokojnika, kdo je bil, ker strokovnjaki še niso imeli časa opraviti poglobljenih analiz njegovih kosti. Poudarili so tudi, da so se v tistem času moški na splošno obdajali s predmeti, ki so bili v njihovih očeh dragoceni ali dragoceni, da bi lahko dostopali do posmrtnega življenja.
Ola Magnell, osteolog: »To je ena najstarejših najdb v grobu psov v državi.Dejstvo, da je bil pokopan sredi vasi iz kamene dobe, je enkratno.« Arheologi bodo zato nadaljevali raziskave in poskušali rekonstruirati okostje psa, da bi izvedeli več. To ne bi smelo predstavljati nobenih težav: kosti so dobro ohranjene zaradi plasti blata in peska, ki jih je prinesla med nenadnim dvigom vode, ki se je zgodil pred 8400 leti, in ki je te fragmente ščitila tisočletja.
Kakšen je bil odnos med človekom in psom?
Prvi elementi, posodobljeni ob tej ekshumaciji, nakazujejo, da je pes že imel svoje mesto med človekom, da je verjetno živel z njim in je bil morda že udomačen. Težko je določiti natančnost njunih povezav in natančen datum udomačitve, vendar znanstveniki ocenjujejo, da je pred približno 15.000 leti v zgornjem paleolitu.
Res je, da odnos med človekom in psom, tudi njuna medsebojna navezanost, sega tisočletja nazaj. Čez čas sta se morala spoznati, zbližati in pes je postal človekov spremljevalec.
Druge študije, druga odkritja
Raziskava, izvedena v Kataloniji na kosteh zelo mladih psov (starih od 1 meseca do 6 let), izkopanih v 6000 let starih grobovih, je pokazala, da je bila njihova prehrana skoraj podobna prehrani ljudi. Če sklepamo: "sožitje med živalmi in prebivalci v tej regiji pred 6000 leti" .
Leta 2019 je bila druga 4500 let stara študija "pasje lobanje" , ki so jo izkopali iz groba na škotskem otočju Orkney, predmet obrednega pokopa, ki domneva, da so bile "živali posebnega pomena za kmete ki je tam živel. Pokopan pes na nek način kaže, kako podobni smo si ostali - enak občutek žalosti in izgube,« je komentiral Carl Persson, eden od vodij del.